Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.

Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.