Tožnik s tožbo opisuje okoliščine, za katere tudi sam navede, da imajo le neposreden vpliv na njegov položaj v okviru dejanskega koncerna. S takšnimi navedbami v upravnem sporu, ki mora biti po zakonu konkreten, saj po 2. členu ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ne more uspeti. Tožnik namreč ne osporava izpodbijanega sklepa, temveč v tem upravnem sporu podaja trditve o nezakonitosti in neustavnosti akta, ki je bil izdan tretji osebi, ki ni stranka tega upravnega spora.

ZUP v 138. členu glede ugotovitvenega postopka določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, nadalje pa v 214. členu določa, da je treba v odločbi obrazložiti med drugim v ugotovitvenem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto. Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi slednje v celoti izostalo, saj iz njene obrazložitve izhajajo le povzetek tožničine vloge ter citati 5., 39. in 40. člena ZLD-1.

Drugostopenjski organ se sklicuje na sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 2. 8. 2012, s katerim se je tožnico terjalo za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje december 2002 - julij 2008 in na dokazilo o vročitvi tega sklepa, kar naj bi se nahajalo v spisu, vendar pa se omenjeno v spisu ne nahaja. S tem ni izkazano, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, da je bilo zastaranje za terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od avgusta 2007 do junija 2008 pretrgano oziroma, da do izdaje izpodbijanih sklepov pravica do izterjave še ni zastarala.