Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.

V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Obnova postopka v konkretnem primeru je bila utemeljeno začeta, in sicer je bil obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazan, saj so bili predhodno pri tožniku kot zavezancu za davek z odločbo o odmeri davka od drugih dohodkov, ugotovljeni višji prejemki oziroma dohodki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine, in sicer denarna sredstva v skupnem znesku 468.501,00 EUR, prejeta od družbe D., (v povezavi z družbo B. d. o. o.), opredeljena kot „drugi dohodki“ v smislu 105. člena ZDoh-2. Navedeno dejstvo predstavlja utemeljen razlog za obnovo postopka v smislu tretjega odstavka 267. člena ZUP, ker lahko pripelje do drugačne odmere dohodnine za leto 2009, kot je bila odmerjena s prvotno odločbo, saj se drugi dohodki skladno z določbo prvega odstavka 109. člena ZDoh-2 upoštevajo pri izračunu letne davčne osnove, in sicer se vanjo vštevajo, kar glede na določbo 119. člena ZDoh-2 vpliva na odmero dohodnine.