Tožnica v tožbi ugotovitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, to je, da obstoji tožničin dolga iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, ne oporeka, pač pa se sklicuje na svoje slabo finančno stanje, ki pa ne predstavlja ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, pač pa za njegovo izvršitev. Kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, je banka oz. hranilnica pri izvrševanju sklepa o davčni izvršbi dolžna upoštevati drugi odstavek 166. člena ZDavP-2, po katerem na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člena ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člena ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa. Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni organ opira svoj sklep za obnovo postopka, ne pa utemeljenost konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bodo ta v obnovljenem upravnem postopku tudi dokazana, vplivala na morebitno spremembo odločbe.