Razlaga oz. uporaba zakona (ZDPN-2), po kateri je za obdavčitev dovolj dosežena posredna korist pridobitelja nepremičnine, po presoji sodišča v zakonskem besedilu nima zadostne opore, temveč zahteva širitev pomena tistega, kar je zapisano. To pa za davčni predpis ni dopustno, saj mora, v skladu z načelom določnosti, iz zakona jasno izhajati, kdaj so izpolnjeni pogoji za obdavčitev. Kar za primer naknadnih vplačil pomeni, da bi morala biti zaradi specifičnosti koristi, ki se z njimi (lahko) dosežejo, njihova obdavčitev izrecno predpisana in da zato razlogom davčnih organov, po katerih za obdavčitev zadošča obstoječe zakonsko besedilo, po presoji sodišča ni mogoče slediti.

Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru. Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami...

Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe pa ne sodi med navedene sklepe in zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.