Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnik stanovanja v A., ki meri več kot 30,00 m2, in v katerem nima prijavljenega stalnega prebivališča. Po pravni ureditvi ZSRT gre za počitniško stanovanje. Sodišče ob tem opozarja na določbo 7. točke 4. odstavka ZSRT, ki pojem počitniškega stanovanja veže na „sezonsko ali občasno“ rabo. Glede na to določbo za pravni položaj stanovanja po ZSRT ni pomembna dejanska frekvenca uporabe stanovanja, temveč le to, da stanovanje ni v stalni uporabi. Po določbi 3. odstavka 24. člena ZSRT se za taka stanovanja plačuje turistična taksa v pavšalnem znesku, torej prav tako ne glede na dejansko rabo stanovanja.