Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena bruto ali neto plača. Tako kot delovno in socialno sodišče v delovnem sporu, je odločilo, da za tožnika potem, ko se je prezaposlil k slovenskemu delodajalcu, ni več veljal aneks. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo, postavilo izvedenca in mu naložilo, naj opravi nov izračun prikrajšanja. Posledično je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo ugotovljeni znesek terjatve tožnika na 38.357,92 EUR. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za obračun prispevkov in zahtevek za ugotovitev višje terjatve. Obrazložilo je, da pri prisojeni odškodnini tožencu ni treba plačati prispevkov ter dodalo, da po novejši sodni praksi sodišča tudi ne odločajo o davčni obveznosti v izreku. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker tožnik ni izkazal pogojev po 367.a členu ZPP.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Razlogi v izpodbijani odločbi o tem, da ker ima vsaka fizična oseba skladno z ZDDV-1 v Republiki Sloveniji možnost povračila DDV, se znesek DDV šteje kot neupravičen strošek, so materialnopravno napačni. ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.