Obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče, da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tudi tožbenemu razlogu, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ugotavlja, da je imel tožnik težnjo, nakazovati A. A. sredstva, ki niso bila obdavčena, da je imel A. A. interes pridobiti neobdavčen dohodek in da je neobdavčeno prejel sredstva, ki jih je ustvaril tožnik z opravljanjem svoje dejavnosti.

V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik nesporno prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Sodišče posledično potrjuje sprejeto odločitev davčnih organov, da opisane okoliščine ustrezajo „spremembi dejavnikov“ iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1.