Tožnica na delo izven kraja, kjer živi s svojo družino v Sloveniji, ni bila napotena zaradi službenih potreb delodajalca družbe. Le-ta v relevantnem času sploh ni bil njen delodajalec, pač pa je to bila družba na Dunaju, kjer se je tožnica po sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi zaposlila za nedoločen čas. Tako ne gre za napotitev tožnice s strani delodajalca zaradi službenih potreb na delo v Avstrijo, izven kraja, kjer živi s svojo družino, pač pa je bilo tožničino delovno mesto v Avstriji.

Poziv za plačilo predstavlja potrebno dejanje namenjeno izvršitvi in izterjavi davka in je tako v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek petletnega zastaralnega roka, saj je tovrstno ravnanje pristojnega organa šteti za uradno dejanje organa, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok.

Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete. Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko...