Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja...

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.

O tem, ali je z lokacijskim načrtom določeno, da so sporne parcele namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin in po opustitvi izkoriščanja namenjene za gradnjo oziroma ali sprejeti akt ustreza lokacijskemu načrtu, kot je ta prostorski akt utemeljevala zakonodaja iz leta 2004 in jo sedaj utemeljuje ZUreP-2, se toženka ni opredelila, čeprav gre za pravno relevantno trditev. Poleg tega mora toženka, če šteje, da je Odlok o lokacijskem načrtu akt, ki gradnjo dopušča, pojasniti, na čem temelji tako stališče oziroma če šteje, da Odlok o NUSZ ni relevanten ali ne določa tega, kar trdi tožnik, pojasniti, zakaj ne.