Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.

Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.

Iz listine promemoria, ki se nanaša na vlagatelje, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo so bili udeleženci v kapitalu te družbe. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem naziranju, da za samo imetništvo deleža v kapitalu, ob odsotnosti izrecnih kogentnih pravil o nasprotnem, ni bistveno, ali se kapital pridobi z lastnimi, tujimi, izposojenimi ali kakšnimi drugačnimi sredstvi. Vendar pa, glede na to, da tožnik svoje udeležbe v kapitalu sploh ni izkazal, to niti ni bistveno za odločitev v tej zadevi, posledično pa tudi niso relevantni tožbeni ugovori, da naj se drugostopenjski davčni organ ne bi izjasnil o tem, da ni podlage, da bi tožnik moral hraniti potrdila o vplačilu kapitala, oz. da ni drugih razlogov, da bi se hranila več let stara potrdila v tej zvezi. Odmera davka tožniku v obravnavanem primeru ni zastarala, saj tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je zavezanec...