Sodišče ugotavlja, da sta upravna organa v predmetnem upravnem inšpekcijskem postopku ugotavljala, kateri deli objekta A so bili v požaru 15. 5. 2017 poškodovani, odstranjeni in na novo zgrajeni, zaradi napačne razlage četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nista v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja. Nista namreč ugotavljala, ali je bila po požaru na objektu A situacija, ki bi terjala nujne ukrepe, to je ali je obstajala nevarnost nesreče in kateri posegi oziroma katera dela, če kakšna, so bila nujna, da bi odvrnili morebitno novo škodo, ki jo, kot rečeno, zatrjuje tožnik ves čas postopka. Prav tako organa v upravnem postopku nista razčistila, ali je tožnik imel možnost nevarnost zatrjevanega grozečega onesnaženja zaradi morebitnega večjega deževja odpraviti na kakšen drug način (na primer z odvozom na drugo primerno lokacijo) in katera gradbena dela so bila za odvrnitev takšne neposredno grozeče nesreče nujna.

Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. ..., ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte - priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da pretečenih rokov praviloma ni mogoče podaljšati. Vendar to ne more veljati za primere, kadar rok z učinkom za nazaj podaljša zakon oziroma določi drugačen rok, kot je bil prvotno določen za isto opravilo. Ravno to pa je bilo storjeno s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, ki izrecno določa, da je rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije, ne glede na rok, določen v 16. členu ZIUOOPE, 10. december 2020. Taka je tudi ustaljena praksa naslovnega sodišča3. Iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje z naslovom „Odstop od določb določenih zakonov“ in njene jezikovne razlage namreč jasno izhaja, da učinkuje retroaktivno, tj. tudi na tiste zadeve, o katerih v času, ko je zakon stopil v veljavo, še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem ni kršen 156. člen Ustave, saj retroaktivno učinkovanje v tem primeru določa zakon, v pridobljene pravice pa ni poseženo.