Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje prič) niso izključeni, zakonska dikcija, da se trditve „praviloma“ dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Davčni organ je v postopku pridobil pisne izjave zaposlenih delavcev pri tožniku. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru navedenih izjav procesno za zaslišanje prič in ne za pridobivanje podatkov v smislu 41. člena ZDavP-2, ki se nanj sklicuje davčni organ, pri katerem tožnik ni sodeloval. Zato so utemelji tožbeni razlogi, da je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke.

Prodajna pogodba (formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze. Opisana premoženjska pravica se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa...

Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje.