V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnikom in A., ampak za državno pomoč, ki je bila tožniku dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Kot izhaja iz 377. člena EZ-1, se izvajanje te podpore zagotovi iz javnih sredstev. Tožnik tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njegova obveznost, da bo dobavljal električno energijo, ter obveznost A., da mu jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči. Po presoji sodišča obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, na katero opozarja tožnik, tj. da bi lahko toženka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnih primerih bi to lahko...

Tretji osebi, ki je v zahtevi prosilke in v izreku izpodbijane odločbe poimensko navedena, pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku ne na prvi in tudi ne na drugi stopnji upravnega odločanja ni bila dana možnost, da bi se skladno z določili 9. člena ZUP in 146. člena ZUP v povezavi z 22. členom Ustave izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Posledično je tožena stranka (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba pritožbi ugoditi in prvostopenjsko odločbo odpraviti, pri čemer je ostalo nepojasnjeno njeno stališče (cit): "da mora organ zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v informatiziranih podatkovnih zbirkah, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, vedno pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta", kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.