Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.

Sodišče pritrjuje tožnikovemu ugovoru glede zmotne uporabe materialnega prava, ker je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval nominalno vrednost denarne terjatve. Po presoji sodišča namreč ni pravilno stališče davčnega organa, da je pri izračunu davčne osnove potrebno upoštevati denarno terjatev v nominalnem znesku 202.294,47 EUR. Iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD namreč izhaja, da je potrebno pri premičninah, razen pri denarju pri ugotavljanju osnove za davek ugotavljati tržno vrednost tega premoženja. Po sodni presoji denarne terjatve ni mogoče obravnavati enako kot denarja, temveč je potrebno oceniti njeno tržno vrednost, kot izhaja iz tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri denarni terjatvi do stečajnega dolžnika gre namreč za pravico terjati denarno terjatev od stečajnega dolžnika v nominalni višini, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, ne pomeni pa nujno, da bo imetnik terjatve izterjal terjatev v celotnem nominalnem...

IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga. Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo...