Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi. Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11....