Za to, da posameznik sodi v kmečko gospodinjstvo po določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, je odločilno stalno bivanje na skupnem naslovu. Tudi jezikovno pojem „gospodinjstvo“ kaže na skupnost ljudi, ki prebivajo skupaj, pri čemer ni nujno, da te posameznike vežejo sorodstvene vezi. Za odločitev torej niso relevantna dejstva, kot so bivanje v stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote.

Podlaga za začetek davčne izvršbe ni stanje davčnih knjigovodskih evidenc samo po sebi, ampak je pogoj za začetek davčne izvršbe to, da v času izdaje sklepa ni plačan davek po (izvršljivem) izvršilnem naslovu. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv obračun davka; obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom. Glede vprašanja obstoja izvršilnega naslova glede terjanih obveznosti iz naslova za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, izhaja iz spisov zadeve ter knjigovodske evidence tožene stranke, da je tožnica na dan izdaje izpodbijanih sklepov izkazovala neplačani davčni dolg. S tem pa so bili podani zakonsko predpisani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova (odločba oziroma obračun) pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe...

V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.