Po presoji sodišča je potrebno drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 (dokazna prekluzija), ki opredeljuje pojem zamude pri predložitvi novih dokazov, restriktivno razlagati. Zapisnik DIN je namreč procesni akt, izdan v davčnem postopku v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami DIN. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku DIN le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče...

V času izdaje izpodbijane odločbe ni bil podan noben izmed zakonskih razlogov za ustavitev izvršbe.

Sodišče ugotavlja, da je rok iz 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo za izdajo odločbe o koncesnini instrukcijski, pri čemer prekoračenje tega roka ne rezultira v ugasnitvi pravice do odmere rudarske koncesnine, medtem ko pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ob upoštevanju določbe 125. ZDavP-2, zastara v 5 letih od dneva izdaje odločbe o odmeri koncesnine.