V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.3 V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa. V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu...

Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.

Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.