Okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku. A. A. je bil s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine, možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. A. A....

Z odločbo, zoper katero tožnik kot stečajni dolžnik vlaga pritožbo, se mu dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodka iz dejavnosti in pripadajoče obresti. Vložitev pritožbe je vsekakor pravno dejanje (v upravnem postopku), ki zadosti pojmu „drugi posli in dejanja“ iz citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona in tudi po citirani sodni praksi omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost za vložitev pritožbe v konkretnem primeru po presoji sodišča ni omejena.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež, in sicer za kupnino 127.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi z argumentacijo, da je za odkup obstajal ekonomski interes, prav ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.