Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2). Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.

Odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan. Tako izrek odločbe iz davčnega inšpekcijskega postopka v tej zadevi nima neposrednega vpliva na končno odmero davčne obveznosti tožniku.