Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Vendar gre pri navedenem za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon.

V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni imel denarnih sredstev za plačilo celotne dogovorjene kupnine. Gre torej za subjektivno nemožnost izpolnitve obveznosti, ki ni zajeta v drugem odstavku 16. člena ZDPN-2. To pomeni, da tožnica na tej pravni podlagi ni upravičena do vračila plačanega davka.

Ukrep obrestovanja davčnih obveznosti, ki bi jih zavezanec za davek moral napovedati v zakonsko določenem roku, pa jih ni in mu zato davek še ni bil odmerjen, je ukrep v smeri spodbujanja prostovoljnega plačevanja davkov, utemeljen z namenom pravilnega, pravočasnega in učinkovitega pobiranja davkov. Temeljni namen obresti je na eni strani ohranjanje vrednosti zapadlih davčnih terjatev, na drugi strani pa zagotavljanje davčne pravičnosti v smislu, da nihče ne obdrži koristi, ki jo ima od nepravočasnega plačila davčne obveznosti. Ob tem pa je njihov namen tudi v tem, da spodbujajo zavezance k čimprejšnji izpolnitvi zapadlih davčnih obveznosti, kar je nedvomno ustavno dopusten cilj. Če naj imajo torej obresti tudi spodbujevalen namen, morajo biti nujno višje od obresti, ki zagotavljajo zgolj revalorizacijo. Ustavno sodišče zakonodajalcu glede sprejemanja ukrepov z vidika teh ciljev daje široko polje proste presoje.