Ni bistveno, kdaj je za izbrisano družbo nastala obveznost plačila DDV in DDPO, temveč je treba upoštevati pravno podlago nastanka tožnikove obveznosti, torej kdaj je nastala terjatev iz naslova odgovornosti tožnika za obveznosti izbrisane družbe. Določilo 408. člena ZFPPIPP namreč posebej govori o terjatvah do (stečajnega) dolžnika, ki so nastale do trenutka postopka osebnega stečaja, zato ga je treba po presoji sodišča razlagati tako, da odpust učinkuje na terjatve, pri katerih je bil stečajni dolžnik do trenutka začetka postopka osebnega stečaja v položaju dolžnika. Sporne obveznosti so bile v premoženjski sferi izbrisane družbe vse do njenega prenehanja, do takrat pa tožnik kot njen družbenik v skladu z izrecnim določilom 472. člena ZGD-1 zanje ni bil odgovoren.

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno omejila dokazovanje za odločitev relevantnega dejstva dejanske prisotnosti na delovnem mestu zgolj na s strani delodajalca potrjen seznam prisotnosti oziroma njegovo izjavo, da takšne listine ne bo izdal, razen tega pa je tudi zmotno tožniku onemogočila dokazovanje, da je dodatna dokazila iz upravičenih razlogov predložil šele v pritožbenem postopku.