Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR, da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti - nakladališče na naslovu ..., izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj, da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju, da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.

Novela ZDavP-2J ni posegla v tožnikov zaključen pravni položaj, posegla je kvečjemu v njegovo pričakovanje, da zakonodajalec ne bo spremenil obrestne mere, po kateri se bodo obrestovale njegove davčne obveznosti oziroma v pričakovanje, da, če bo do spremembe obresti prišlo, bo nova obrestna mera veljala šele za čas od spremembe dalje.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.