Za vračilo DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-1 je bistven nastop nemožnosti izpolnitve, ne glede na to, ali je nastopila zaradi naravnega ali pravnega vzroka, ravnanja pogodbenih strank ali koga tretjega. Upoštevaje zakonsko besedilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 je pravno upoštevna le splošna nemožnost izpolnitve, ki nastopi, če pogodbe oziroma pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti. Pri tem velja, da če je predmet izpolnitve individualno določena stvar, pomeni njeno uničenje nemožnost izpolnitve. Pri izpolnitvi denarne obveznosti zato nemožnost izpolnitve praktično ne pride v poštev. V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni mogel izpolniti pogodbene obveznosti, to je poravnati kupnine, zato do nemožnosti izpolnitve v smislu drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more priti in tožnik do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni upravičen.

V zadevi je odločilno, da v času vložitve tožbe, s katero se je začel ta upravni spor, torej februarja 2023, družbe A., d.o.o. več ni bilo, saj je bila več kot eno leto prej izbrisana iz hrvaškega sodnega registra. Pravna oseba, gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki je več ni, pa v skladu z ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, ne more biti stranka sodnega postopka, zato je treba takšno tožbo zavreči.

Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar namreč davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP).