V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Sodišče zaključuje, da je tožena stranka napačno omejila dokazovanje za odločitev relevantnega dejstva dejanske prisotnosti na delovnem mestu zgolj na s strani delodajalca potrjen seznam prisotnosti oziroma njegovo izjavo, da takšne listine ne bo izdal, razen tega pa je tudi zmotno tožniku onemogočila dokazovanje, da je dodatna dokazila iz upravičenih razlogov predložil šele v pritožbenem postopku.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140. a členu ZDavP-2?