Sodišče zaključuje, da tožnica ni izkazala neskladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskega izvedenega akta, torej svojih trditev o neustreznem medsebojnem odmiku, zaradi katerega bi nov objekt škodljivo vplival na bivalne pogoje prebivalcev v soseščini ali na rabo sosednjih parcel, saj za svoje trditve v upravnem postopku ni predložila dokazil, čeprav bi te morala skladno s petim odstavkom 39. člena GZ.

Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2019 ne zadostujejo. Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso sestavni del obrazca, so pa potrjevale letno izplačilo plač...

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.