Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije. Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC). Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.

V primeru, da je davčni zavezanec rezident Slovenije in se kot tak obdavči v Sloveniji, se za obdavčitev uporabi slovensko materialno pravo. Davčni organ je po presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko je dohodek tožnika iz tega naslova, kljub temu, da je njegova obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, obravnaval kot regres oziroma dohodek primerljiv regresu in ga obdavčil na enak način, ko če bi tožnik regres v tej višini prejel pri slovenskem delodajalcu. Dejstvo, da je tožnik v Avstriji iz naslova plač zaradi avstrijske zakonodaje plačal višji davek, kot bi ga v primeru, da bi dohodek prejel v Sloveniji, ne predstavlja neenake obravnave.

Strošek končnega odjemalca za porabo električne energije predstavlja celotni znesek, ki ga je končni odjemalec plačal za porabljeno električno energijo (z izjemo stroškov prekomerne prevzete jalove energije), kar vključuje tudi DDV.