Sodišče tako zaključuje, da se za pravilno opredelitev stroškov končnega odjemalca električne energije v smislu druge alineje 2. člena Uredbe 46/15, ki se upošteva pri izračunu elektro-intenzivnosti, upošteva tudi plačani DDV, ne glede na to, da ga sicer lahko zavezanec za DDV ob upoštevanju pogojev, določenih v 67. členu ZDDV-1, uveljavlja kot odbitek vstopnega davka ali ne.

V upravnem sporu Upravno sodišče RS ne sme odločati o utemeljenosti naloženih stroškov v kazenskem postopku, saj bi s tem posegalo v pristojnost kazenskega sodišča in hkrati v samo vsebino izvršilnega naslova, ki ga v davčni izvršbi ni več mogoče presojati.

Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče upravnega organa, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana.