Odmera akontacije dohodnine od pokojnine, ki jo je tožnik prejemal od tujega izplačevalca, ni skladna s temeljnimi načeli davčnega postopka (to je načelom davčne pravičnosti, načelom materialne resnice ter načelom sorazmernosti), ki jih je pri odmeri davkov dolžan upoštevati davčni organ. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je organ ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagal z vsemi podatki, ki so ključni za ugotovitev tožnikove pričakovane dohodninske obveznosti na letni ravni. Te podatke (o predvidenih skupnih dohodkih zavezanca, prejetih od posameznih izplačevalcev) mora davčni organ upoštevati že pri odmeri akontacije dohodnine med letom. V času izdaje izpodbijane odločbe je namreč davčni organ lahko vnaprej z zadostno stopnjo verjetnosti predvidel, da tožnik tudi v letu 2020 (tako kot v preteklih letih) glede na svoje redne in pričakovane dohodke dohodnine na letni ravni ne bo dolžan plačati.

Menjalni tečaj, po katerem se preračuna glavnica pravdnih stroškov iz hrvaških kun v eure, je določen z Uredbo Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško in na njeni podlagi sprejetimi predpisi Republike Hrvaške, torej javno objavljen, dostopen in vsakomur znan, zato je tako določena obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov v hrvaških kunah povsem določljiva. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti se lahko v tem primeru določi na podlagi pravnih pravil in javno dostopnih podatkov, zato je tudi obrestni del izreka hrvaške prvostopenjske sodbe določljiv.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.