Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev. Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 253,13 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.

Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pretrganje zastaranja se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka ozroma druge obveznosti ne more veljati drugače.

Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.