171
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita transakcija – to je izplačilo drugih prejemkov.
946
Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
104
Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.
57
Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.
819
Stališču toženke, da na sodbo (Vrhovnega) sodišča, izdano v drugi, pa čeprav istovrstni zadevi, ter na uporabo oziroma razlago zakona, ki jo vsebuje takšna sodba, ni vezana, je sodišče že pritrdilo. Je pa tudi že poudarilo, da nevezanost na odločitev sodišča ne velja, če upravni organ na podlagi sodne odločbe ponovno odloča v isti zadevi. V takšnem primeru je pri ponovnem odločanju v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
862
Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.
572
Iz spisov sledi, da je bil tožnik pred začetkom nadzora poučen o pravici, da je navzoč pri nadzoru in tekoče obveščen o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih pri nadzoru. Obveščen je bil tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih, in seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Medtem ko mu je bila prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb utemeljeno zavrnjena ter pri tem skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen davčnega inšpekcijskega nadzora. Gre za zaključek, ki se očitno navezuje na ugotovitve davčnih organov o nekorektnem sodelovanju tožnika v postopku nadzora in iz katerih izhaja logičen sklep, da bi se le-to lahko nadaljevalo tudi z oviranjem poizvedb pri tujih organih in s tem vplivalo na verodostojnost zbranih podatkov.
548
Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je šlo le za „papirnato“ trgovanje z blagom, konkretno z bakreno pločevino velike vrednosti. V prodajni verigi so sodelovale družbe, katerih direktorji se med seboj poznajo. Direktorji družb so se dogovarjali o poslih in se je tako verižila „papirnata“ prodaja bakrene pločevine, pri čemer so bili vsi računi za predmetno pločevino med družbami izdani istega dne. Računi tudi niso bili plačani (ni bilo denarnega toka), gre za delne pobote oziroma kompenzacije, prav tako ni bila plačan DDV, zaračunan na navedenih računih.
180
Tožnik ni izvedel postopka popravka računa po 146. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Da tožnik ni popravil (storniral) računov in ni obvestil A. o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, med strankama ni sporno. Zatrjevanje tožnika, da ni potrebno nikakršno njegovo ravnanje, saj je davčni organ že v davčnem inšpekcijskem postopku pri A. odločil o prekvalifikaciji prihodkov iz dejavnosti v dohodek iz zaposlitve, s tem pa naj bi avtomatsko prenehali tudi vsi predhodno izdani računi za plačilo istega dela, nima podlage v zakonodaji. Čeprav tožnik ob vložitvi zahteve za vračilo DDV ni bil več registriran kot zavezanec za plačilo DDV, to ni bila ovira, da ne bi mogel pripraviti listine, iz katere bi izhajalo, da odpravlja račune, in A. obvestiti o znesku DDV, za katerega A. kot kupec ni imel pravice do odbitka. S tem bi izpolnil pogoje za popravek obračunanega DDV po drugem odstavku 146. člena Pravilnika.
407
Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ne izhaja, da bi šlo pri obravnavanih storitvah zdravnikov za neodvisno, samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Ker ZDoh-2 podjetniške oziroma poklicne dejavnosti natančneje ne opredeljuje, je treba pomen tega pojma določiti glede na splošno opredelitev podjetniške dejavnosti v ZGD. Za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti je tako odločilno, da se opravlja trajno (in ne priložnostno), da se opravlja na trgu ter, da posameznik deluje kot podjetnik in torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo tudi samostojno opravlja ter pri tem uporabi iste metode, sredstva in pristope, kot bi jih uporabil podjetnik. Formalne okoliščine kot je navedba firme (s.p., d.o.o. ali zavod) oziroma vpis v ustrezen register pa po presoji sodišča same po sebi opravljanja podjetniške oziroma poklicne dejavnosti še ne izkazujejo. Pomemben je način, na katerega se dejavnost opravlja. Okoliščin, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno...