454
Iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo, naročilnicami in računi. Naročilnice se namreč na sklenjeno pogodbo ne sklicujejo, prav tako se računi ne sklicujejo na naročilnice, ki jih je tožnik predložil skupaj s prejetimi računi. Količina opravljenih storitev ni navedena v nobenem od predloženih dokumentov (računih, naročilnicah ali v pogodbi). Ugotovitve količine opravljenih storitev pa po presoji sodišča tudi ne omogoča cena 8 EUR na uro, ki izhaja iz treh od petih naročilnic. Ta namreč omogoča le preračun zaračunanega zneska v število ur, torej izračun števila zaračunanih ur, ne pa preveritve obsega storitev, ki so bile dejansko opravljene. Tožnik namreč ni predložil pogodbeno dogovorjenega obračuna del po dejansko opravljenih količinah, kot podlage za potrditev in plačilo prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, ni...
347
Po pravilih računovodenja iz 5. točke Uvoda k SRS se upoštevajo le odhodki, ki so izkazani na razumljiv, ustrezen, zanesljiv in primerljiv način, je po presoji pritožbenega organa, enako pa meni tudi sodišče, izpodbijana odločba pravilna in zakonita že na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, po katerem so davčno upoštevni lahko le odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V konkretnem primeru se namreč ugotavlja, da izvedba storitev po že omenjeni pogodbi ni izkazana, s tem pa tudi ne stroški iz tega naslova in da torej ni podlage sploh za njihovo knjiženje med odhodke.
35
Za vračilo DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-1 je bistven nastop nemožnosti izpolnitve, ne glede na to, ali je nastopila zaradi naravnega ali pravnega vzroka, ravnanja pogodbenih strank ali koga tretjega. Upoštevaje zakonsko besedilo drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 je pravno upoštevna le splošna nemožnost izpolnitve, ki nastopi, če pogodbe oziroma pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti. Pri tem velja, da če je predmet izpolnitve individualno določena stvar, pomeni njeno uničenje nemožnost izpolnitve. Pri izpolnitvi denarne obveznosti zato nemožnost izpolnitve praktično ne pride v poštev. V obravnavanem primeru je do sporazumnega prenehanja prodajnih pogodb prišlo, ker kupec ni mogel izpolniti pogodbene obveznosti, to je poravnati kupnine, zato do nemožnosti izpolnitve v smislu drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more priti in tožnik do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni upravičen.
552
V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih.
Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in...
348
Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da odmerni odločbi z dne 3. 10. 2013 očita, in kot izpodbojni razlog po 90. členu ZDavP-2, uveljavlja „očitno“ napačno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS lahko izpodbojni razlog le po 88. členu ZDavP-2.
428
Tožnik je zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV,...
491
Davčni zavezanec mora za odpis in delni odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati tako pogoj glede nizkih mesečnih dohodkov na družinskega člana, kot tudi pogoj, da nima premoženja, iz katerega bi bilo davčno obveznost mogoče izpolniti. V konkretnem primeru ni sporno, da živi tožnica sama v gospodinjstvu, in da je višina njenega mesečnega dohodka 247,50 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je prvi pogoj za delni odpis in odpis davčnega dolga, t.j. dohodkovni kriterij, izpolnjen. Vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj, ki se nanaša na tožničin premoženjski kriterij. V zvezi s slednjem pa tožnica ne nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je lastnica stanovanja v Ljubljani in tudi večih parcel v k. o...
Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpis davčnega dolga.
161
Ni spora o tem, da je A. A. s tožnikovega bančnega računa dvignila 528.662,00 EUR gotovine, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa, da ni dokazal svoje lastne porabe teh gotovinskih sredstev, obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, to po presoji sodišča pomeni, da je glede teh gotovinskih sredstev jasno le, da je A. A. tista, ki je z njimi zadnja razpolagala, torej tega ni mogoče opredeliti drugače kot njen drugi dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2.
49
Tožnik izračunu prihodkov niti ne ugovarja, temveč trdi, da so bili odlivi s fiduciarnega računa, ki se vsi upoštevajo kot zasebna poraba in s tem kot prihodki tožnika, med drugim namenjeni poplačilu računov. V tem pogledu pa odgovora ni, čeprav je po presoji sodišča ugovor relevantne narave, saj se tožnik v tej zvezi sklicuje na izdana računa in na tam zapisano klavzulo, po kateri se plačilo računov opravi iz nakazane odškodnine.
415
Na drugačno davčno obravnavo obravnavanih primerov prodaje odpadnega materiala ne morejo vplivati izjave fizičnih oseb, ki jih je tožnik pridobil po 1. 6. 2015, s katerim so fizične osebe izjavile, da prodajajo premično premoženje iz svojega lastnega gospodinjstva. Tožnik je s tem navedenim osebam omogočil prodajo odpadnega materiala po 32. členu ZDoh-2 brez plačila dohodnine in prispevkov, čeprav je tožnik davčni zavezanec za plačilo dohodnine in prispevkov. Kljub temu, da so fizične osebe podale navedene izjave in bile opozorjene na posledice neresničnih izjav, tožnik kot izplačevalec navedenih dohodkov, na katerem je obveznost, da izračuna akontacijo dohodnine in prispevke od navedenih izplačil fizičnim osebam, ni prost svoje obveznosti do plačila navedenih dajatev, v primerih, ko je ugotovljeno, da pri takih izplačilih ne gre za oprostitev plačila dohodnine.