452
Izpovedbe predlaganih prič ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.
131
Po podatkih, ki jih je davčni organ prejel od pristojnih organov (340. člen ZDavP-2), je bil tožnik po stanju na dan 30. 6. 2019 lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, za katera mu je bil pripisan katastrski dohodek v višini 149.27 EUR. V letu 2019 je tožnik od Agencije RS za kmetijske trge prejel tudi subvencijo v višini 355,75 EUR, ki se v skladu s 70. členom ZDoh-2 šteje za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
1086
Poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove so v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 določeni tudi vsi elementi, potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje). Gre za materialne določbe, ki so specialna ureditev v razmerju do določb ZDoh-2. Predmet obdavčitve po navedeni določbi pomeni na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Stališče, da bi davčni organ moral ugotoviti dejavnosti, s katerimi so bili doseženi neprijavljeni dohodki, ne drži. Na zavezancu je, da dokaže, da sredstva izvirajo iz neobdavčljivih virov. Metoda cenitve ni predpisana. Ker je cilj cenitve, da se čimbolj približa resničnemu dejanskemu stanju, metodo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Skladno z načelom zaslišanja stranke je davčni organ dolžan stranki omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za...
343
V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.
365
Zaradi napačnega stališča toženke, da se lahko plačilo zatrjevanih investicij dokazuje le z računi, ki se glasijo na ime davčnega zavezanca in se nanašajo na material in storitve v zvezi z investicijami in stroški, ki jih tožnik v upravnem postopku ni predložil, kar ni sporno, se toženka ni opredelila do tožnikove izjave, dane v upravnem postopku, da je investicije in stroške, ki v obravnavnem primeru niti niso sporni, plačal sam. Stališče toženke, da z ostalimi dokaznimi sredstvi ni mogoče utemeljevati nastanka stroškov v smislu potrjevanja njihovega plačila, je napačno.
527
Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila napoved za odmero DPN v zvezi s Sodno poravnavo zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah.
Pri tem pa v zadevi naj ne bi bil sporen prenos tožničine lastninske pravice in njena odplačnost. V takšnem položaju pa je po presoji sodišča treba upoštevati določilo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. ZDPN-2 namreč skladno s omenjeno določbo podvrže obdavčitvi le promet s tistim delom nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku, kot je to izrecno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji nedavni sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.
536
Ni razvidno, zakaj je transakcija, ki temelji na sodni poravnavi, sklenjeni v postopku razdružitve solastnine na nepremičninah, obravnavana kot enostaven odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini (torej po drugem odstavku 3. člena ZDPN-2). V takšnem položaju je treba upoštevati določilo 5. alinee tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 in preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.
218
V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.
512
V predmetni zadevi je davčni organ napačno uporabil materialno pravo glede presoje ali je bil v izkazan tožnikov namen uporabe kupljenih nepremičnin za obdavčene transakcije. Iz novejše sodne prakse izhaja, da je registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za obdavčeno transakcijo.
107
Ker je bil dokaz z zaslišanjem prič, za katere tožnik navaja, da so bile prisotne pri spornih transakcijah, katerih obstoj je ključno materialnopravno dejstvo v zadevi, in je večina od teh oseb v pisnih izjavah to dejstvo tudi potrdila, iz razloga, ker davčni organ pri izvedbi dokaza ni omogočil tožniku sodelovati in tudi ni pridobil soglasja za takšno izvedbo dokaza in tudi po pridobitvi pisnih izjav teh oseb ni zaslišal na ustni obravnavi ob prisotnosti tožnika, te kršitve pa ni odpravil niti v postopku izdaje dopolnilnega zapisnika ali v pritožbenem postopku, je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka.