63
Tožnika utemeljeno opozarjata, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnika, ne bosta imela možnosti, da se udeležujeta postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.
353
Davčni organ je ugotovil, da gre pri projektih za projekte, katerih namen je razvoj spletnih aplikacij ter da gre za funkcionalno nadgradnjo uporabniških aplikacij. Pravilno je ugotovil, da tožnik ni predložil verodostojne projektne dokumentacije v takšni obliki, da so iz nje dosledno, jasno, konkretno in preverljivo razvidne RR vsebine, RR osebje in ostali viri za RR, RR cilji, RR mejniki, izhodiščno mednarodno RR stanje in RR napredek glede na stanje. Prav tako tožnik tudi ni predložil dokaza o prisotnosti pomembnega elementa novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti.
Iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj izhaja, da lahko davčni organ glede presoje, ali se konkretno vlaganje kvalificira kot vlaganje v RR, za mnenje zaprosi ministrstvo pristojno za tehnologijo, vendar pa to ni obvezno. Davčni organ je od omenjenega ministrstva pridobil splošna mnenja kot...
491
Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik...
884
Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.
63
Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran.
Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.
1036
Pri določanju verjetne davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke o natisnjeni količini vrednostnih bonov in izkazani prodani količini vrednostnih bonov. Za oceno davčne osnove je davčni organ uporabil kalkulacijsko metodo in pri tem uporabil podatke, ki jih je pridobil od davčnega zavezanca. Ker davčni zavezanec ni verodostojno dokazal, da ni prodal vseh natisnjenih vrednostnih bonov, je prvostopenjski organ ocenil, da je na prireditvi Schengenfest 2013 prodal vse natisnjene vrednostne bone. Pri oceni davčne osnove je davčni organ ocenil tako prihodke, kot tudi odhodke davčnega zavezanca. Davčni organ je pravilno ocenil, da davčni zavezanec ni evidentiral vseh prihodkov v obravnavanem obdobju, prav tako pa tudi ni evidentiral vseh odhodkov, ki so mu nastali pri opravljanju dejavnosti na prireditvi Schengenfest 2013. Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih...
517
Objektivne okoliščine, od katerih je še zlasti pomembna okoliščina, da je tožnik z navedenimi družbami posloval drugače v primerjavi z drugimi primerljivimi dobavitelji v istem časovnem obdobju, kažejo na to, da je tožnik vedel za nezakonitosti poslovanja družb, ki so mu izdale račune in na tožnikovo povezanost z davčno goljufijo. V obravnavani zadevi ugotovljene objektivne okoliščine na strani tožnika in sicer: - pomanjkanje verodostojnih listin; - tožnikovo neobičajno poslovanje; - tožnikovo poslovanje, ki se razlikuje od običajne poslovne prakse; - tožnikovo poslovanje, ki se je v spornih primerih razlikovalo tudi od tožnikove siceršnje poslovne prakse v primerjavi z drugimi dobavitelji, s katerimi je posloval v istem časovnem obdobju; - sodelovanje še s tremi MT družbami, omogočajo zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element.Tožnik je vedel, da je s sprejemom navedenih računov in uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih...
332
Tožba je samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. Skladno z ustaljeno sodno prakso to pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti. Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretizirano navedenih kršitev oziroma tožbenih navedb in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.
960
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica poleg ali namesto medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so bili navedeni v naročilnici in so bili cenejši od cenovnega standarda, na podlagi naročilnice izdajala še drugo blago, ki ni uvrščeno med pripomočke, ki jih zavarovanci lahko prejmejo na naročilnico in niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo za tako izdano blago, ki bi sicer moralo biti izvedeno s strani fizične osebe – zavarovanca, je nato pokrila s plačilom po naročilnici s strani zdravstvenih zavarovalnic. Tožnica računov za blago, izdano na naročilnice - napotnice ni izdajala in jih zato v postopku tudi ni predložila. S tem pa ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 70. členu ZDavP-1 oziroma v 39. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je, skladno s tretjim odstavkom 68. člena ZdavP-2, na podlagi uradnih podatkov in podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, določil verjetno davčno osnovo. Fizične osebe...
508
V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.