353
Tožnik posojil v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finačnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Zato šteje posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.
61
Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna...
952
Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...
59
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
334
Po Pogodbi je bila kupnina dogovorjena na določljiv način. Pogodbene stranke so s Pogodbo določile izhodišče glede kupnine (4 mio EUR), glede na stanje v družbi A. na dogovorjen presečni datum pa je bilo dogovorjeno, da se znesek kupnine lahko na način, ki so ga pogodbene stranke določile s Pogodbo, zviša ali zniža. Takšne pogodbe klavzule so pri transakcijah s poslovnimi deleži, ki dejansko predstavljajo celoto kapitala gospodarske družbe, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, običajne, saj kupec s tem postane imetnik deležev, ki ga upravičujejo do popolne upravljavske avtonomije v družbi, slednja pa predstavlja „živ organizem“ oz. delujočo pravno osebo, v kateri se stanje tekoče spreminja, kupčeva obveznost pa je posledično logično odvisna od stanja v družbi na dogovorjen presečni datum. Kljub temu, da se je točen znesek kupnine izračunaval naknadno, pa je bil mehanizem za izračun dogovorjen že s Pogodbo (s čimer je bila kupnina torej že tedaj...
349
Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.
Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek...
515
Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti ali versko prepričanje, ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvečjemu bi bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja. Možno bi tudi bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije...
56
Pravilnik kot podzakonski predpis ne sme določati dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine poleg tistih, ki jih vsebuje zakon.
59
Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja.
112
V prvi vrsti tožena stranka ni odločila o celotni zahtevi za povrnitev stroškov. Med ostalim je tožnik priglasil tudi davek na dodano vrednost. Tega tožena stranka ni vzela v obzir; te postavke stroškovnika ni obravnavala v svojem sklepu. Slednji se zato ne da preizkusiti.
Sodišče pa tudi ni zasledilo obrazložitve zavrnitve plačila pregleda zadeve, posveta s stranko in vpogleda v spis. Tožena stranka je resda zapisala, da ni priznala nagrade za sestanek s stranko in vožnje do Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, toda o naštetih izdatkih se ni izrekla. V tem pogledu je njen sklep pomanjkljiv.