59
Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).
390
Ne glede na dejansko voljo pogodbenih strank so za obravnavana izplačila tožnice A.A. s.p. za opravljanje storitev poslovodenja na podlagi predmetne pogodbe o poslovodenju relevantne le kogentni zakonski določbi šestega odstavka 35. člena in drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. Navedeni kogentni določbi ZDoh-2 pa po povedanem morajo pogodbene stranke spoštovati in ju ne morejo s sklenjeno pogodbo civilnega prava izključiti.
921
Odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako kot v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana. Odločitev davčnega organa, da stroškov po določenih računih ne prizna, je utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21. Iz listin, na podlagi katerih so bili evidentirani, bi morala biti razvidna obseg in vsebina poslovnega dogodka, torej katere storitve so bile opravljene, koliko časa je bilo za to porabljenega in kdo je storitve opravil. Uporaba računovodskih standardov je predpisana z ZGD-1 (glej 54. člen) in torej ne glede na določbe ZOdvT velja tudi za tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisniško ugotovljene nepravilnosti pri pripoznavanju prihodkov, za odločitev niso pomembni. Davčni organ je v korist stranke v dvomu upošteval prihodke, kot izhajajo iz...
875
Iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka.
391
Iz podatkov, ki jih je tožnik knjižil, ni mogoče nedvomno ugotoviti vsebine in resničnosti nastanka poslovnega dogodka.
377
79. člen Pravilnika o DDV je treba razlagati tako, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico praviloma z listinami, ki so izrecno navedene v tej določbi, to je z računom, prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa oz. v primeru iz drugega odstavka tega člena, tudi s pisno izjavo o prevozu blaga. Ni pa navedena določba podlaga, da tožnik navedenega odločilnega dejstva, to je, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko so bile navedene listine predložene, pa te medsebojno niso usklajene, ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi dokazi, kar mu izrecno omogoča 77. člen ZDavP-2.
362
V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.
717
V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP. Vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale. S takšno razlago zakona ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov.
498
Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano.
Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina...
63
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (2.911,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.