532
Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin, ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Iz evidence MRVL sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Teh vozil je bilo v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar zadošča tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.
61
Obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo, ali je med količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 tone, obsega. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.
58
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
488
Glede oprostitev dobave blaga znotraj EU je sodna praksa SEU jasna in iz nje izhaja obveznost prodajalca (dobavitelja), da dokaže, da je blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Gre za ustaljeno sodno prakso SEU, po kateri se oprostitev blaga zunaj Skupnosti uporabi le, če je bila lastninska pravica na tem blagu prenesena na kupca in če je prodajalec dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave . To pomeni, da je na dobavitelju dolžnost, da verodostojno dokaže, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev pod pogoji, ki jih določa država članica.
350
Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.
55
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič...
853
Kljub težki finančni situaciji, v kateri se je znašel tožnik in potencialni socialni ogroženosti, predmetnega dolga ni mogoče odpisati ali delno odpisati, ker je ta možnost z zakonom izključena. Za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo ter akontacije od dohodka iz dejavnosti je izrecno izključena tudi možnost odloga oziroma obročnega plačila. Za preostali dolg iz naslova davka na dodano vrednost in stroškov prisilne izterjave pa je davčni organ prve stopnje odobril obročno plačilo na štiriindvajset obrokov, kar je največje možno število obrokov, ki ga dopušča zakon.
202
V obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ki se vodi po Zakonu o prekrških, marveč za davčni postopek, v katerem se kot materialno pravo uporablja ZDavPR. Gre za dva različna postopka, podlaga za oba pa je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopkom potrjevanja računov, ki se vodita pred različnima pristojnima organoma. Na pravilnost ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi tožbeni ugovori glede obilice dela zaradi množičnega obiska na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem in močnega glavobola A. A., ki predstavljajo olajševalne okoliščine pri ugotavljanju tožnikove odgovornosti, na izpodbijano ugotovitev nimajo vpliva.
934
Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.
408
Gre za primer iz četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena, nanaša na različna obdobja imetništva kapitala. V takem primeru se skladno z navedeno določbo ZDoh-2 dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2, upoštevaje sorazmerne deleže. Slednji se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčni osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.