976
Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.
341
Navedba davčnega organa, da sklepa, da so bile listine (delovni nalogi) sestavljene za potrebe DIN, ker jih tožnik v postopku DIN do izdaje zapisnika ni predložil, ne zadošča. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj naj predložene listine ne bi izkazovale obsega storitev po vrstah in obsegu, torej, v čem naj bi bile neverodostojne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, s čim naj bi bilo izkazano, da zaračunana storitev ni bila opravljena.
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv poslan na navaden elektronski naslov in ne v varni elektronski predal, kar je neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Tožniku torej ni mogoče očitati zamude roka pri dostavi zaprošene dokumentacije na podlagi nepravilno vročenega poziva, zato je utemeljen tožnikov ugovor, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.
391
Med strankami ni sporno, da tožnika, kot prejemnika denarne socialne pomoči, izpolnjujeta finančni pogoj za dodelitev BPP. Med strankami prav tako ni spora o tem, da sta tožnika Roma s tremi leti opravljene osnovne šole ter da je njun nivo razumevanja nizek. Takšni trditvi tožnikov toženka namreč v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Sodišče sodi, da jima je treba v tej zadevi dodeliti BPP v celoti, torej tudi za (morebitno nadaljnje) svetovanje in za njuno zastopanje pred sodiščem prve stopnje na narokih in na zaslišanjih.
49
Neutemeljeni so tožbeni očitki, da ni prišlo do povečanja ekonomskega položaja tožnice, saj zakonska določba 94. člena ZDoh-2 glede dajanja kapitala v dar, torej neodplačno odsvojitev kapitala, za kar gre v obravnavani zadevi odsvojitve 100 % deleža tožnice v navedeni družbi po pogodbi o podaritvi poslovnega deleža, kar se šteje za odsvojitev kapitala in za obdavčljiv dogodek po navedeni določbi, čemur tožnica neutemeljeno nasprotuje, prav tako pa obravnavani primer ni določen med neobdavčljivimi odsvojitvami kapitala po 95. členu ZDoh-2, kot smiselno navaja tožnica.
297
Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).
333
Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).
44
Po presoji sodišča gre tako za enakovrsten primer kot v zadevi X Ips 26/2018. Ni namreč treba, da bi bil edini cilj opisane sheme, neupravičena pridobitev davčne ugodnosti, oz., povedano drugače, lahko obstajajo tudi drugi, nedavčni cilji, ki pa niso bistveni.4 Ravno na takšen način pa tudi v obravnavanem primeru lahko razumno sklenemo, da tožnik ni dokazal takšnih drugih, ekonomskih ciljev obravnavane transakcije. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe holdinška struktura ni zaživela in C. sploh ne deluje kot obvladujoča holding družba, tožnik pa tozadevno v tožbi le ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in so bile v izpodbijani odločbi že argumentirano zavrnjene.
405
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske Unije, se v skladu s 46. členom ZDDV-1 oprostitev DDV iz naslova dobave blaga znotraj Skupnosti uporabi le, če so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik, prenesena na pridobitelja, 2. da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in 3. da je po tej odpravi ali prevozu blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To so osnovni trije pogoji - materialnopravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se dobavitelju prizna oprostitev za dobavo znotraj Skupnosti. V konkretnem primeru ne gre za to, da ti trije pogoje ne bi bili izpolnjeni oz. da dobave sploh ne bi bile opravljene, temveč so bili tožnikovi kupci missing trader družbe in je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti pri kakšnih poslih sodeluje.
856
UPRS sodba I U 1895/2012
Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v izreku odločbe ni navedena vrsta davka in da zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Že iz vsebine tožbe izhaja, da je tožniku povsem jasno, za kateri davek gre in katera je pravna podlaga za odmero davka, prav tako pa to izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. V četrtem odstavku 113. člena ZDavP-1, ki ima kontinuiteto v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je določeno, da se postopek za odmero davka po tem odstavku lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Zakon je s tem določil le nov način izračuna davčne obveznosti, medtem ko je bila obdavčitev nepojasnjenega vira možna že po prejšnji zakonodaji in tako z uporabo citirane zakonske določbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice. Nedopustna retroaktivna uporaba zakona po presoji sodišča zato ni podana. Glede na zakonsko besedilo, ki dopušča davčno odmero za...
859
V določbah SRS ni podlage za to, da se kot nabavna vrednost nakupna cena osnovnega sredstva ne upošteva in da se namesto nje upošteva poštena vrednost drugih nadomestil oziroma, kot izhaja iz izpodbijane odločbe „poštena nabavna vrednost“, če ni hkrati ugotovljena navideznost pogodbe o nabavi oziroma z njo določene nakupne cene oziroma če niso ugotovljene okoliščine, ki bi skladno z določbami ZDDPO-2 višino odhodkov omejevale na višino primerljivih tržnih cen.Negospodarno ravnanje tožeče stranke, ki se ugotavlja v izpodbijani odločbi, ni predmet sankcioniranja na davčnem področju, če za to v davčni zakonodaji ni izrecne podlage.