49
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju 1. 1. 2021-28. 2. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen ZUIZEOP, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.
933
Tožnik v tožbi samo opozarja na nekatere zakonske določbe, ne pove pa, v čem naj bi bile kršene. Kolikor se sklicuje na 30-dnevni rok iz 1. točke petega odstavka 97. člena ZDoh-2 ima prav, da gre za varovalko, ki preprečuje davčne goljufije in da je le-ta vgrajena že v zakon. Vendar pa to pomeni le, da v takšnem primeru, kot je opisani, negativna razlika, ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, samodejno, brez ugotavljanja še drugih okoliščin konkretnega primera, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju. Ne pomeni pa citirana ureditev ovire za to, da se ob tem, ko se ugotovijo še druge relevantne okoliščine, ki kažejo na nedopustno davčno izogibanje, upošteva pridobivanje ali odsvajanje vsebinsko istovrstnega kapitala v daljšem časovnem obdobju, kot se je to ugotavljalo v konkretnem primeru.
506
Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem.
Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.
417
V zvezi s ciljem oziroma glavnim namenom sklenjenega posla - prodaje poslovnega deleža se v odločbi druge stopnje po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji za njegovo sklenitev, osnovni cilj, ki ga ima po določbah OZ prodajna pogodba, to je izguba upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za denarno odmeno, v konkretnem primeru ni bil dosežen. Davčni organ opiše obvladujoč položaj, ki ga je imel oziroma ga še ima B.B. v obeh družbah ter ga poveže z vsebino Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ki kljub odloženemu plačilu 10 let vsebuje klavzulo o takojšnjem vpisu spremembe lastnika v sodni register, kar (tudi) sodišče, kljub drugačnim tožbenim trditvam, prepriča o tem, da ne gre pogodbo, ki bi bila običajna med povezanimi osebami. Dejstvo je tudi, da B.B. odsvojitve poslovnega deleža ni prijavil davčnim organom ob sklenitvi pogodbe, temveč da je to storil šele s samoprijavo sedem let po...
30
Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR, da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti - nakladališče na naslovu ..., izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj, da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju, da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.
137
Posel ne more biti hkrati navidezen in obenem predstavljati tudi zlorabe oz. zaobida. Zato mora biti artikulacija tozadevnega očitka s strani davčnega organa jasna, če naj se tožniku resnično omogoči možnost izjave v tej zvezi. Očitki na drugi stopnji, češ da niso izkazani ekonomski razlogi za nobeno od sklenjenih posojilnih pogodb ter da posli niso sledili samostojnemu gospodarskemu cilju, temveč le pridobitvi davčne ugodnosti, pa to zamegljujejo, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pojasnilo toženke v odgovoru na tožbo, da se je drugostopenjski organ res skliceval na okoliščine, ki se ugotavljajo pri poslih iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, a se je tako le na širši način potrjevalo, da je šlo za fiktivne posle, posledično ni logičen. Tega toženka tega tudi ne more sanirati v odgovoru na tožbo, v katerem šele prvič konkretizira očitek, da je šlo za relativno navidezne posle. Vendar pa hkrati ni opredeljeno, kateri je potemtakem prikrit pravni posel,...
421
Ugodnosti po 72. členu ZDDPO-2 se upravičenim prejemnikom obresti priznajo le pod pogojem, da znesek plačanih obresti ni večji, kot bi bil plačan nepovezanim osebam. Davčne ugodnosti se zato ne priznajo, če so obresti plačane po obrestni meri, ki presegajo zadnjo objavljeno, ob času odobritve posojila znano priznano obrestno mero. Izjema pa je določena v primeru iz drugega odstavka 19. člena ZDDPO-2, to je v primeru, če zavezanec dokaže, da bi v enakih ali primerljivih okoliščinah dobil posojilo po obrestni meri, ki je višja od priznane obrestne mere po tem odstavku, tudi od posojilodajalca – nepovezane osebe.
856
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.
943
Tožnik ni izkazal svoje dobrovernosti, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na načelo nevtralnosti. Davčni zavezanci imajo sicer pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo.
651
Davčni organ je v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2.