91
Peti odstavek 113. člena ZDoh-2 se uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, je zato treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal za čas, ko je še v veljavi.
Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec navedeno davčno olajšavo uveljavlja, ampak se mu ta olajšava priznata po samem zakonu, glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga ugotovi, da gre za takega zavezanca.
346
Pri davčni izvršbi gre za poseben postopek, ki se opravi v primeru, kadar dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu.
Kolikor zavezanec svoje obveznosti ne plača, je predmet izvršbe tisti del premoženja dolžnika, na katerega se lahko poseže z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti.
208
Iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala razloge za ustavitev izvršbe oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oziroma da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita.
288
V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja datum izvršljivosti, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, naloga davčnega organa namreč je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje zakonske pogoje in na tej podlagi začne postopek davčne izvršbe.
821
Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejemu določbe 89. člena ZDavP-2.
531
Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2.
Sodba ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka, je ponovna podlaga za izdajo odločbe o vračilu plačanega prispevka.
28
Glede ugovora, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist, je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana.
478
Ni pravilno stališče upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi bil namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejetju 89. člena ZDavP-2. ZUP v 260. členu določa še devet drugih razlogov.
Sodba ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka, ampak je pravna podlaga, v danem primeru, za izdajo odločbe o vračilu plačanega prispevka.
26
Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče pojasnjuje, da davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost plačila torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani predlagatelja izvršbe, pri čemer pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
26
Določilo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa desetletni zastaralni rok za odmero davka, po presoji sodišča pomeni, da mora znotraj desetletnega roka za zastaranje davčni organ izdati odločbo, s katero je bil davek odmerjen. Po preteku absolutnega zastaralnega roka desetih let davčne obveznosti ni več mogoče odmeriti, ne glede na število pretrganj zastaranja odmere, ko so ti zastaralni roki po pretrganju oziroma pretrganjih začeli znova teči. Institut zadržanja zastaranja, predviden kot izjema v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, pri vprašanju odmere davka ne pride v poštev.