307
Ni mogoče pritrditi tožbi, da je bila zakonska ureditev ob uvedbi postopka osebnega stečaja takšna, da je odpust terjatve veljal za vse terjatve. Sprememba 408. člena ZFPPIPP pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj zakon že od začetka uporabe kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena zakona.
633
Za objavo seznama davčnih dolžnikov po petem odstavku 20. člena ZDavP-2 je relevanten podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave.
345
Za objavo seznama davčnih dolžnikov po petem odstavku 20. člena ZDavP-2 je relevanten podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave.
296
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
22
Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ga organ v postopku izdaje sklepa o davčni izvršbi ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta, izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi. Izpodbijan sklep je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave. Za začetek davčne izvršbe je bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2 je v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, v tem primeru ne predvideva zaslišanja tožnika oziroma izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.
747
Pri izračunu razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine je prišlo do napake, kar priznava tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Pri izračunu namreč ni bila upoštevana plačana akontacija dohodnine iz naslova plače, kar je posledično vplivalo na napačno določitev obveznosti glede doplačila dohodnine.
526
Tožnik napovedi za odmero dohodnine (niti kot samoprijavo) ni vložil, zato so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na primer, ko davčni zavezanec vloži napoved po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, kar se obravnava kot samoprijava.
Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante uveljavlja, ampak se mu olajšava prizna po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.
791
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe uporabiti posebne določbe o odmeri davka, t.j. določbe od 68. do 69. člen ZDavP-2, in ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo ter na tej podlagi odmeriti davek. V obravnavnem primeru gre namreč za drugačno procesno situacijo, saj je prvostopenjski organ potem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 89. členu ZDavP-2, uporabil izredno pravno sredstvo (obnovo davčnega postopka) kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, t.j. za odmero dohodnine v obnovljenem postopku. Davčni organ se je za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotovitvi kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa.
322
Tožnik vse do izdaje odmerne odločbe ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini in posebne davčne olajšave za delavce migrante, temveč je to storil šele v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine, kar pa je upoštevaje določbe ZDavP-2 prepozno.
102
ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.