352
Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje...
392
Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).
27
Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.
81
V skladu z določbo drugega in četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 se pojem davek razlaga kot davek s pripadajočimi dajatvami (obresti). Obresti, ki jih odmerja oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (četrti odstavek 3. člena ZDavP-2). To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti.
824
Sodišče se pridružuje stališču davčnega organa, da ob nepredloženih potrdilih o gotovinskem plačilu in zgolj pavšalni navedbi tožnika o času plačila (leto 2008), dvigov gotovine ni mogoče povezati s plačili, ki so bila po navedbah tožnika opravljena na podlagi predloženih ponudb, predračunov in računov, še zlasti v povezavi z ugotovitvami o razpolaganju tožnika z gotovino (gotovinski pologi), katere vir je ostal nepojasnjen.Stališče tožnika, da bi moral davčni organ resničnost predloženih izjav dodatno preveriti z zaslišanjem prič, ki ga tožnik ni predlagal, ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena, ne drži. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar je, kot že navedeno, davčni organ v obravnavani zadevi...
269
Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).
332
Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da omenjeno naknadno vplačilo matične družbe v povečanje kapitala omenjenih družb ni v skladu z neodvisnim tržnim načelom, saj ne gre za ekonomski interes. Tudi po presoji sodišča sta se s povečanjem kapitala obeh omenjenih družb in kreditiranjem tožnika preko omenjene družbe tožnik oziroma matična družba skušala izogniti določbi 32. člena ZDDPO-2. Na ta način si je tudi po presoji sodišča tožnik znižal davčno osnovo za DDPO. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa o navideznosti omenjenega pravnega posla.
286
Napačna domneva tožnice, da se rok za tožbo šteje od dneva, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralniku in ne od dneva, ko je potekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke, ne predstavlja očitne pomote iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Sodišče se strinja z davčnim organom, da pri tem ni nepomembno, da vročitev ni bila opravljena laični osebi, pač pa strokovni osebi (davčni svetovalki) in tudi s stališčem davčnega organa, da gre za napako tožničine pooblaščenke oziroma njeno neskrbno ravnanje in torej ne gre za očitno pomoto iz tretjega odstavka 103. člena ZUP.
804
Iz evidence prilivov in odlivov na fiduciarnem računu ter prilivov in odlivov na TRR odvetnika je razvidno, da je tožnik denar s fiduciarnega računa nakazoval na svoj TRR, ga dvigal v gotovini, plačeval svoje račune v gotovini in ga v gotovini polagal na svoj TRR za poplačilo tekočih obveznosti odvetniške pisarne ter z njimi razpolagal kot s svojimi sredstvi oziroma kot s prihodki, doseženimi pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Obenem pa davčnemu organu med postopkom nadzora (kljub izrecnim pozivom) niso bile predložene nikakršne posojilne pogodbe, ki bi jih tožnik sklenil s A., niti niso bila zatrjevana posojilna razmerja razvidna iz evidence v poslovnih knjigah. Tožnik pa tudi ni, kljub večkratnim pozivom, izkazal nobenih prihodkov iz naslova (uspešno) sklenjene sodne poravnave.
368
Davčni organ je v obravnavani zadevi pravilno uporabil določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v besedilu v veljavi do 25. 4. 2016 (torej tudi ob začetku postopka osebnega stečaja, tj. dne 23. 6. 2015), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Davčni organ tožnika pravilno terja za plačilo dolgovanih obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost, nastalih v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki sodijo med prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje.