320
Besedilo določbe drugega odstavka 253. člena ZUP veže samo drugostopenjski organ in to samo v primeru, če spremeni izpodbijano odločitev. Iz njenega besedila ne izhaja, da omejuje drugostopenjski organ tudi, ko izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovni postopek, prav tako ne prvostopenjski organ, ko odloča v ponovnem postopku. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, odpravljena odločba nima več nobenih pravnih učinkov (kot izhaja iz prvega odstavka 281. člena ZUP), prvostopenjski organ pa je v ponovnem postopku vezan tudi na navodila drugostopenjskega organa, glede česa je treba dopolniti postopek (kot izhaja iz tretjega odstavka 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP). Če prvostopenjski organ ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev. V takem primeru je končni rezultat za stranko lahko manj ugoden, kot bi bil, če se ne...
485
Tožeča stranka ne izkazuje dolgoročnih finančnih obveznosti iz naslova obravnavanih posojil. Prilivi denarnih sredstev, ki so izkazani na konto kartici dobavitelja in na katere se sklicuje tožeča stranka, niso evidentirani na podlagi posojilnih pogodb, temveč na podlagi bančnih izpisov, iz katerih ni moč v ničemer prepoznati, da naj bi šlo za sredstva iz zatrjevanih posojilnih razmerij. Dana posojila tudi niso izkazana v bilancah družbe A. d.o.o. niti niso izkazani prihodki iz tega naslova pri omenjeni družbi. Po neprerekanih podatkih gre za neaktivno družbo, saj ta v svojih poslovnih izkazih vse od ustanovitve dalje (leta 2005), vključno v letu 2009, ni izkazala niti finančnih naložb niti finančnih prihodkov. Medtem ko so šla nakazila obresti v Luksemburg, ne da bi bilo iz posojilnih pogodb, računov oz. faktur v zvezi obrestmi ali iz drugih predloženih listin mogoče razbrati, da so bila plačila nakazana na račune omenjene družbe, ki je oziroma naj bi dala posojila...
322
Z izpodbijano odločbo se ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil.
698
Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.
122
Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.
851
Dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključeno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Vendar pa navedeno ne pomeni, da so vsa ostala dokazna sredstva neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je predvidena za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni in predvsem za primere, ko davčni organ ugotavlja poslovno voljo, namene oz. subjektivnost davčnega zavezanca v poslovnih dogodkih. Načeloma mora davčni organ dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Zavrnitev dokaza, pa se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno.
494
Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoj izvršilnega naslova (odmerne odločbe) po določbah ZDavP-2, ki se izda v ugotovitvenem postopku, ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katero teče postopek. Takšna odmerna odločba skladno s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 po izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. Ravnanje davčnega organa, ki je v obravnavani zadevi izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva iz naslova zakonskega poroštva po 148. členu ZDavP-2 zoper tožnika kot poroka, ni pravilno.
36
(Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden.
944
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli dobavitelji. Navedeno pa izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“.
338
Sporno je upoštevanje zakonskih pravil o vrstnem redu vračunavanja. V tem pogledu tožnik, čeprav v ponovljenem postopku seznanjen z obveznostmi, ki so se pokrivale s posameznimi plačili, v tožbi ne pove nič konkretnega, saj vsebinsko povzame le razloge sodbe naslovnega sodišča U 127/2007 z dne 24. 3. 2009 o uporabi določb ZDavP in ZDavP-1 o vrstnem redu vračunavanja plačil. V tej zvezi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi neprerekano sledi, da so bile v preteklosti ugotovljene nepravilnosti pri vrstnem redu pokrivanja davčnih obveznosti odpravljene in v obravnavani zadevi relevantne odločbe v celoti upoštevane. Vrstni red poravnave davka je v izpodbijanem sklepu obrazložen.