107
Tožniku ni uspelo dokazati, da je med tožnikom in družbo A., d.o.o. dejansko obstajalo posojilno razmerje. Sodišče se strinja, da so v postopku predložene le posojilne pogodbe, ki so tipske in predtiskane, ter da iz njih ni razviden predmet posojilne pogodbe. Pogodbe niso bile pisane in sestavljene v času nastanka posameznih poslovnih dogodkov, ampak so bile sestavljene le za namen DIN. V pogodbah je ročno izpolnjen znesek posojila in datum, določbe glede zavarovanja in roka zapadlosti so splošne in nedefinirane. Kot opozarja davčni organ, glede na osebni dohodek tožnika v letu 2009 (7.709,82 EUR) in višino prejetega posojila v letu 2009 (374.817,15 EUR), posojila tudi niso bila ustrezno zavarovana.
25
V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.
22
Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.
540
Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.
857
V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV za motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo. Te okoliščine pa so nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR.
1073
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
615
Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.
417
Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).
32
ZDavP-2 ne izključuje oziroma prepoveduje hkratne ali sukcesivne izdaje sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe (do poplačila celotnega dolga). To nadalje pomeni, da se z izdajo novega sklepa o davčni izvršbi ta ne začne znova, ampak gre za nadaljevanje že začetega postopka z novim izvršilnim sredstvom. Pojem zadržanja davčne izvršbe iz drugega odstavka 93. člena ZIUZEOP zato glede na jezikovno in namensko razlago zajema tako zadržanje opravljanja izvršilnih dejanj po že izdanem sklepu o davčni izvršbi kot tudi zadržanje izdajanja novih sklepov o davčni izvršbi na druga izvršilna sredstva. Ukrep zadržanja davčne izvršbe v času epidemije je bil namreč v prvi vrsti namenjen varstvu položaja davčnih dolžnikov, ki v navedenem obdobju iz različnih razlogov (omejitev javnega življenja, zaprtje ustanov, likvidnostne težave ipd.) niso mogli izpolniti svojih (zapadlih) obveznosti. Le v primeru, ko je davčni organ omejen pri opravljanju vseh...
259
Tožnik v tožbi ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal v celoti, da organ določenega plačila ni upošteval, oziroma da način poravnavanja obveznosti ni bil pravilen. Tožbeni ugovori se nanašajo na to, da se tožnika terja za davčne dajatve, ki naj bi se določale na osnovi fiktivnega dohodka, tožnika pa naj bi se bremenilo za neživljenjske davke. Tožnik torej dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi in izvršilnega naslova, v tem postopku pa ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova.