Za odločitev v zadevi je torej ključna ugotovitev ali je izvršilni naslov obstajal v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa. Kolikor je po tem, ko je že izdan sklep o davčni izvršbi, izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to nima za posledico odprave sklepa o davčni izvršbi, pač pa davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo.

Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja.

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.