Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Tožnik napovedi za odmero dohodnine (niti kot samoprijavo) ni vložil, zato so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na primer, ko davčni zavezanec vloži napoved po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, kar se obravnava kot samoprijava. Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante uveljavlja, ampak se mu olajšava prizna po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.

Za konkretno presojo je ključno, da stranski intervenientki v postopku pred sodišči nižje stopnje nista konkretizirali ugovora, da z izvršbo na toženkinem polovičnem delu sporne nepremičnine njuni terjatvi do toženke ne bosta mogli biti v celoti poplačani.