Tožeča stranka ne izkazuje dolgoročnih finančnih obveznosti iz naslova obravnavanih posojil. Prilivi denarnih sredstev, ki so izkazani na konto kartici dobavitelja in na katere se sklicuje tožeča stranka, niso evidentirani na podlagi posojilnih pogodb, temveč na podlagi bančnih izpisov, iz katerih ni moč v ničemer prepoznati, da naj bi šlo za sredstva iz zatrjevanih posojilnih razmerij. Dana posojila tudi niso izkazana v bilancah družbe A. d.o.o. niti niso izkazani prihodki iz tega naslova pri omenjeni družbi. Po neprerekanih podatkih gre za neaktivno družbo, saj ta v svojih poslovnih izkazih vse od ustanovitve dalje (leta 2005), vključno v letu 2009, ni izkazala niti finančnih naložb niti finančnih prihodkov. Medtem ko so šla nakazila obresti v Luksemburg, ne da bi bilo iz posojilnih pogodb, računov oz. faktur v zvezi obrestmi ali iz drugih predloženih listin mogoče razbrati, da so bila plačila nakazana na račune omenjene družbe, ki je oziroma naj bi dala posojila...

Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh‑2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.

Stališče toženke, da je zavezanec za davek upravičen „le do enih stroškov postopka“, ni pravilno, saj nima podlage v 79. členu ZDavP-2. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo tudi stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Med strankama ni spora o tem, da se je postopek končal ugodno za tožnika, cit. zakonsko določilo pa ne pravi, da bi bil zavezanec za davek ob tem upravičen do „le enih stroškov postopka“, kot je to formuliral drugostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Nasprotno, zakon govori o „stroških davčnega postopka“, torej v množini, pri čemer pa jih nato eksemplifikativno našteva. Ob upoštevanju tudi različne vsebine vloženih pravnih sredstev, sodišče sodi, da je tožnik upravičen do povračila priglašenih stroškov za vse vložene pritožbe.