Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec ni poznal tožničine posrednice in ni soglašal s sklenitvijo navidezne kupoprodajne pogodbe, niti ni bil seznanjen, da naj bi ta pogodba prikrivala posojilno pogodbo, je pritrditi materialnopravnemu zaključku sodišč, da je bila med stranka veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba. Tožnica ni dokazala, da je s tožencem sklenila posojilno pogodbo, niti kakšen drug pravni posel. Njeno prepričanje oziroma pričakovanje, da »se bo prodajna pogodba v enem letu razveljavila« pa, četudi je bil to ključen nagib zaradi katerega je sklenila pogodbo, ne predstavlja pravno upoštevnega nagiba. Gre za razlog, ki je tožnico vodil k sklenitvi pogodbe, a ga je pridržala zase. Miselni pridržek pa na veljavnost pravnega posla že zaradi svoje narave ne more vplivati.

Ravnanje sodišč nižjih stopenj, ki sta vsebino prvi odstavek 7. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje „prosto“ pri uvozu blaga v letu 1993 opredeljevali s pomočjo tolmačenj ministrstev in prič je bilo napačno. Ta tolmačenja niso pravni vir, zaslišanje prič pa je le dokazno sredstvo, namenjeno ugotavljanju dejstev. Ne eno ne drugo, gledano s stališča uveljavljenih metod pravne razlage, za opredelitev pravnega pravila, vsebovanega v tej določbi, nima nobenega pomena. Vseeno pa iz tega ne sledi, da vsebina tega pravila ne bi mogla biti ravno takšna, kot je bila (nekorektno) opredeljena na nižjih stopnjah. Dejstvo, da je bila odloča v upravnem sporu izpodbita, samo po sebi še ne pomeni, da so ti organi ravnali protipravno. Vsaka pravna norma je predmet pravne interpretacije, kot je bil v konkretnem primeru njen predmet pojem „blag[a], ki se ne proizvaja v Sloveniji“ iz prvega...

Ker sta v koliziji dve enakovredni pravno zavarovani dobrini, sorazmerja ni mogoče razumeti tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše posledice od tiste, ki je bila povzročena njemu.