Nosilna teza pritožbe nasprotne udeleženke je, da med državama Slovenijo in Črno Goro ni bila sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb. To pa še ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje sklepa sodišča Črne Gore v konkretnem primeru. Pomembno je, ali pravila o priznanju tujih sodnih odločb Republike Črne Gore omogočajo priznanje sodnih odločb Republike Slovenije. Kdor nasprotuje priznanju, mora trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obstoj preplačila davka na enem kontu ob hkratnem obstoju neplačanega davka na drugem pomeni, da je davčni zavezanec davčni neplačnik.

Tožeča stranka zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2.