Subvencija ni bila namenjena opravljanju tožnikove obdavčljive dejavnosti, marveč za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Tožnik kot nosilec projekta pa je od osebe javnega prava prejel nepovratna sredstva. Tožnik je dobil povrnjena sredstva preko javnega razpisa in dobljene subvencije in tako gre za neobdavčljivo dejavnost, od katere si tožnik ne more odbijati DDV, saj se dejavnost izvaja v javnem interesu. V obravnavanem primeru za transakcije, ki so opravljene v korist organa oblasti, ki je dal subvencijo in se tako obravnavana subvencija ne odraža v ceni na stopnji končne potrošnje. Davčni zavezanec ima pravico do odbitka DDV tudi od računov s prilogami, ki so sicer formalno pomanjkljivi, vendar pod pogojem, da vsebujejo najmanj takšne podatke, ki davčnemu organu omogočajo, da preveri ali so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ je pravilno ocenil, da obravnavani računi s prilogami ne zadostujejo formalnim pogojem iz...

Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. V navedenem postopku tožnik tako položaja stranke ni pridobil. Zato je bila tožniku tudi zavržena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 27. 6. 2019, slednje pa je tudi razlog, da tožnik ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje.

Okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal.