Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec...

Računi niso ustrezni in s tem ni izpolnjen drugi pogoj za odbitek DDV (da ima davčni zavezanec ustrezen račun). Glede na to, da je tožnik sam sestavil specifikacije k prejetim računom družbe A., pri tem pa je vedel, da je zaračunan tudi material, ki ga je dobavil C., te račune pa je tudi plačal, pa je tožnik vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, in s tem ni izpolnjen niti četrti pogoj za odbitek DDV (da ne gre za goljufijo oz. zlorabo sistema DDV oz. da zavezanec ni vedel ali moral vedeti za povezanost transakcije z goljufijo).

Prvostopenjski davčni organ ni vzpostavil formalnega dokaznega pravila, temveč je na podlagi materialnega formalnega pravila iz prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 opravil presojo predloženih dokumentov, in sicer, da predloženi CMR kot vrsta prevoznih dokumentov niso dovolj verodostojni, da bi bila oprostitev utemeljeno osnovana na njih, prav tako pa ostale predložene listine ne dokazujejo, da bi bilo blago odpeljano v drugo državo članico, in torej v smislu prvega odstavka 79. člena PZDDV‑1 niso dokumenti, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da se nanašajo na prevoz blaga iz tožnikovih računov. Za substanciranost dokaznega predloga ne zadostuje posplošeno navajanje, da bodo vozniki lahko potrdili, da so bili prevozi dejansko opravljeni in blago dejansko dostavljeno tožnikovim kupcem v Italijo ter druge navedbe iz izjave, še posebej ne ob tem, da ni specifikacij oz. dokazil o tem, da bi dotični vozniki vozili konkretne kamione po spornih dobavah, ni jasno,...