Stališču tožnika, da bi davčni organ, glede na to, da je glede vseh dohodkov razpolagal z ustreznimi podatki (virom dohodka, višino, njihovo naravo), ob pravilni uporabi materialnega prava, moral ob izračunu davčne osnove za odmero dohodnine upoštevati znesek prispevkov za socialno varnost, plačanih v tujini, znesek regresa, znesek davka, plačanega v tujini, ter posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, kljub temu da tožnik tega ni izrecno uveljavljal, po presoji sodišča ni mogoče pritrditi.

Tožnik je dokazila o tem, da gre za stroške službenih poti, prvič navajal šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom ter v postopku upravnega spora, pred tem zoper odločbo o odmeri dohodnine ni vložil nobenega pravnega sredstva. Tožnik torej stroškov, ki bi se naj nanašali na stroške službenih poti na Nizozemskem, v postopku odmere dohodnine sploh ni uveljavljal, zanje pa tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato jih davčni organ kot takšne ni mogel upoštevati. Davčni organ je v skladu s svojimi dolžnostmi ustrezno raziskal dejansko stanje, dokazno breme glede znižanja davčne osnove pa je bilo na tožniku kot davčnemu zavezancu, na kar je davčni organ tožnika tudi ustrezno opozoril pred izdajo odločbe.

Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.