Davčni organ mora prikriti pravni posel, ko ugotovi njegov obstoj, ustrezno opredeliti. Nato mora presoditi, ali ga je na podlagi ugotovljenih lastnosti mogoče obdavčiti kot katerega od dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Šele če to ne bi bilo mogoče, mora opraviti presojo, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele če ne bi šlo niti za tak dohodek, se lahko pojavi vprašanje, ali je mogoča njegova obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem za uporabo slednje pravne podlage ne zadošča zgolj dejstvo, da drugih pravnih podlag za obdavčenje ni mogoče uporabiti, temveč je potrebna (dodatna) presoja, ali gre sploh lahko za dohodek v smislu te določbe ZDoh-2.

Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Bistveno je, da javni organ ustvari informacijo javnega značaja pri svojem delu in v postopkih, za katere je odgovoren v skladu s predpisi. Ni nujno torej, da organ informacijo ustvari sam. Informacijo lahko pridobi od drugih oseb javnega ali zasebnega prava. Tudi če je določen dokument po svoji naravi informacija javnega značaja zaradi navedene povezanosti z izvajanjem javne službe, pa to ne pomeni, da je dostop do dokumenta absoluten oziroma povsem neomejen. Test prevladujočega interesa javnosti pomeni izjemo od izjem. Interes javnosti, kot splošni interes, ne služi le interesom ozke skupine oseb, ampak je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju ter s tem omogočilo nadzor...

Izpodbijana odločitev torej ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Obrazložitev upravne odločbe mora obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.